Govor ob 25. obletnici KOORDINACIJSKEGA ODBORA BW 15.7.2001

Dovolite mi, da Vas prav vse najlepše pozdravim v imenu KO in tudi v svojem imenu ob praznovanju 25. obletnice našega uspešnega delovanja in da spregovorim nekaj besed o naših 25let. V torek, 3. tega meseca, sem bil v Ljubljani na srečanju Slovencev iz celega sveta, v parlamentni zgradbi. Na tem srečanju sem imel priliko predstaviti naš KO in naša društva, katera pokriva KO. Med ostalim sem tudi povedal nekaj naših želja. Na tem srečanju sem tolikokrat slišal besedo Koordinacija, vse se je vrtelo okrog te besede. Tudi naši politiki in ostala društva nas Slovencev po svetu si želijo koordinacije, se pravi povezovanja in sodelovanja med nami Slovenci. Ob tej priliki sem imel zelo lepe občutke, saj smo mi z našo KO v vecini že 25 let pred vsemi, kateri si zdaj želijo koordinirati.

Na srečanju Slovencev iz celega sveta sem v državnem zboru povedal naslednje:
Že na zacetku sem poudaril, da bom govoril v dobrem namenu, da želimo biti boljši in vse v dobro Slovenskega naroda. Govoril sem za področja in društva, katera povezuje KO iz BW. Pa naj začnem z nami zdomci, kateri smo odšli sem na tuje za mogoče leto ali dve, pod takšnimi ali drugačnimi pogoji, sedaj nam je mnogim ZR Nemčija postala že druga domovina. Vsi zdomci se pogosto vračamao v domovino Slovenijo, po nekaj tedenskem obisku pa se z enakim zadovoljstvom vračamo v ZRN. Tukaj smo se naučili reda, organiziranega dela in spoštovanja do zakonov in vseh dobrih in slabih strani, katere ima demokracija.
Želim tudi povedati, da smo mi zdomci nekaj drugega kot izseljenci in da se v večini počutimo zelo ožaljeni, če nas kdo poiskuša imenovati drugače kod zdomce. Enako se mora dobro vedeti, da smo zdomci v večini dvakratni davkoplačevalci enkrat v tujini in enkrat v domovini Sloveniji. Mora se tudi vedeti, da se bo nas večina vrnila enega dneva v domovino, kdaj bo ta dan vrnitve, ali bo to za večno, se še ne ve, sigurno pa bomo preživeli veliki del pokojnine zaslužene v tujini, v domovini Sloveniji.
Trenutno je ena od mnogh naših težav za nekatere izmed nas v tujini v večini pridobivanje nazaj slovenskega državljanstva. Slednjega so izgubili iz takšnih ali drugačnih razlogov. To so Slovenci, kateri govorijo slovensko in so rojeni v Sloveniji, sedaj pa žele svojo pokojnino zasluženo v tujini preživeti v domovini. Istočasno si žele pridobiti nazaj slovensko državljanstvo, kar je v mnogih primerih nemogoče, za mnoge med nas nerazumljivo. Težko mi je to razumeti , ko vidim po Mariboru nove slovenske upokojence, kateri se ne znajo pogovarjati v slovenščini in čitajo dnevna dogajanja iz časopisa Politika. Koliko so ti upokojenci vplačali v slovenski upokojenski sklad, ne rabim govoriti.
Pod kakšnimi pogoji ali zakoni so ti dobili slovensko državljanstvo, se mnogi sprašujemo.

Drugi nastali problem je z našimi otroci, kateri so rojeni v tujini-ali se bodo kdaj vrnili v Slovenijo, je veliko vprašanje, veliko jih ima željo živeti v naši lepi domovini. Skoraj večina jih govori v odlični slovenščini, mnogi tudi z dialekti svojih staršev. Kaj tem mladim ponuja domovina, da bi se odločili za Slovenijo, se lahko vprašamo? Več jih je že poiskušalo z nadaljnim študijem v domovini in so potem na žalost ostali v tujini. Tako so v mnogih primerih prisiljeni za svoj študij v tujini prevzeti tuje državljanstvo. Zakaj tem mladim ni omogočen študij v domovini ali jim dati možnost imeti dvojnega državljanstva? Prepričan sem, da bi tako imeli sigurno več dobrih Slovencev med nami.
Vem, da mi bo gdo temu ugovarjal, da ni tako, toda verjemite mi, resnica je takšna kod sem vam sedaj povedal. Poiskušajte te mlade ljudi organizirano ogovoriti in pokažite jim realne možnosti življenja in nadaljnega izobraževanja v domovini.
Mnogi zdomci bi želeli del svojega težko prisluženega denarja investirati v domovini. Koliko je tukaj težav, vam lahko tudi sam povem. V mojem primeru sem želel zgraditi večnamenski objekt v okolici Maribora, tudi v želji, da bi sina še bolj navezal na očetovo domovino.
Vendar mi ni uspelo po šestih letih priti do gradbenega dovoljenja za ta objekt. Koliko denarja in volje sem vložil v ta objekt, je težko opisati. Temu primerno je sedaj tudi moje razočaranje in reakcija.
Ostala je moja velika želja in razočaranje. Iz tega mojega primera me tudi ne čudi, zakaj se tuji investitorji izogibajo naše Slovenije in raje investirajo na Madžarskem ali Češkem. Tukaj se mora nujno ukrepati, v kolikor želimo biti enakopraven partner v Evropski skupnosti.

Kaj si želimo od domovine:
V zadnjih letih smo opazili, da ima domovina počasi razumevanje za nas in mnogokrat smo sedaj prijetno presenečeni nad včasih nepričakovanem posluhu ali pomoči.
Društva stojijo na finančno zdravih nogah, seveda pa niso kos vsa društva organizirati in izvesti prireditve kod so Folklorijada, Revija Pevskih Zborov, kulturni praznik in večkrat tudi kakšne okrogle obletnice teh. Za te prireditve je prav, če se dobi finančna pomoč iz domovine. To so prireditve širšega pomena z veliko tuje publike in mnogokrat so navzoči lokalni ali večji tukajšni politiki in z tem je to velika reklama za nas tukajšne Slovence in našo domovino.

Za finančno pomoč si od domovine želimo v nadaljne vsakoletno financiranje folklornega tečaja in srečanje predstavnikov društev na gradu Schney.

Sedanje na novo organizirano pomoč financiranja raznih projektov smo prepričani, da je v redu. Vendar vas lahko opozorimo, da bodo društva in so že poizkušala pod včasih čudnimi opisi njihovih projektov priti do finančne pomoči. Tukaj mislim na najemnine društvenih prostorov, financirane kot projekt.

In ob koncu še naša največja želja: Vemo, da je urad za Slovence po svetu v sedanji zasedbi za nas zdomce dobra rešitev, enakega mišljenja smo tudi za komisijo za odnose z Slovenci po svetu, vendar si želimo mi zdomci iz ZRN ali morda cele Evrope imeti v parlamentu direktnega zastopnika. Ta zastopnik bi naj živel med nami, bil podaljšana roka prej omenjenega Urada, Komisije in Konzulata. Če imajo narodnostne manjšine v RS to možnost, potem smo mi prepričani, da bi bilo to možno tudi pri nas zdomcih, naše število je sigurno večje kod je število narodnostne manjšine v RS. Dodatno predlagamo tudi enako osebo za izseljence, kateri žive izven Evrope. Za primer naj povem, da so v sosednji državi Hrvaški to že pred časom izvedli. Prepričani smo, da bi bila tudi za nas takšna izvedba najboljša rešitev.

Pred kod sedaj ta govor končam, naj se povrnem na začetek srečanja Slovencev iz celega sveta. Ko je zunanji minister g. dr. Dimitrij Rupel povedal, da nas Slovencev izven domovine po svetu živi okrog pol miljona, se pravi, ena tretinja vseh Slovencev ne živi v domovini. Povedal je tudi, da nas on gleda kot zlate drobce, kateri ostanejo pri ispiranju peska pri iskanju zlata. Zaželel nam je v nadaljnem veliko uspehov in jasno in glasno povedal, da se lahko računa na pomoč iz domovine, morda ne v takšni obliki ali višini kod bi to včasih bilo zaželjeno, vendar nikdar ne smemo misliti, da smo sami.
To se sedaj že tudi vidi z izdelanim osnutkom resolucije za Slovence po svetu.

Na tem srečanju sem spoznal, da nas živi po svetu štiri vrste Slovencov in sicer smo to mi zdomci, izseljenci, ter Slovenci na območju nekdanje Jugoslavije in in obmejni Slovenci v Avstriji in Italiji.
Na enake dele se tudi delijo želje, delo in aktivnosti teh. Kljub naši različnosti sem z velikim zadovoljstvom opazil, da smo vsi zelo vroči in zavedni Slovenci. Posebno je to bilo opaziti, ko smo drugič ali tretjič nazdravili z kozarcem vina v roki.

Med pomoči nam Slovencem po svetu sem opazil, da so največjo pomoč iz domovine sprejeli obmejni Slovenci in da se bo to moralo spremeniti v nadaljnem času.Med večje sedanje uspehe si lahko štejemo, da smo že na internetskih straneh pod naslovom WWW.OK-SLOVENIJA.ORG

Torej ob koncu vsem nam lep in prijeten dan in srečno vrnitev domov
Jože Švajger, Julij 2001